Miza
Črna lakirana miza, v muzeju ohranjena brez podnožja, je bila izdelana v stilu izvoznih lakiranih predmetov iz Kyōto-Nagasakija, ki se je razvil konec 18. in v začetku 19. stoletja. Zanj sta značilni umirjena dekoracija z biserno matico ter tehnika pršenja zlate barve na moker lak, ki je znana pod imenom maki-e 蒔 絵. Biserno matico so večkrat podložili s tankim barvnim kovinskim lističem, da so okrepili barvne učinke. Estetske smernice tem predmetom so narekovali nizozemski uslužbenci Vzhodnoindijske družbe. Ti so po izgonu Portugalcev iz Japonske leta 1639 ostali edini tujci iz evropskih dežel, ki so lahko trgovali z Japonsko, a tudi Nizozemci so bili prisiljeni živeti le na manjšem umetnem otoku Dejima 出島 v zalivu Nagasakija. Predmeti so bili večinoma izdelani po naročilu v delavnicah v Kyōtu in nato prepeljani v pristanišče Nagasaki.
Na črni lakirani mizici so upodobljeni zavita veja z razprtimi cvetovi kamelije ter trije vrabci, motiviko ... več
Črna lakirana miza, v muzeju ohranjena brez podnožja, je bila izdelana v stilu izvoznih lakiranih predmetov iz Kyōto-Nagasakija, ki se je razvil konec 18. in v začetku 19. stoletja. Zanj sta značilni umirjena dekoracija z biserno matico ter tehnika pršenja zlate barve na moker lak, ki je znana pod imenom maki-e 蒔 絵. Biserno matico so večkrat podložili s tankim barvnim kovinskim lističem, da so okrepili barvne učinke. Estetske smernice tem predmetom so narekovali nizozemski uslužbenci Vzhodnoindijske družbe. Ti so po izgonu Portugalcev iz Japonske leta 1639 ostali edini tujci iz evropskih dežel, ki so lahko trgovali z Japonsko, a tudi Nizozemci so bili prisiljeni živeti le na manjšem umetnem otoku Dejima 出島 v zalivu Nagasakija. Predmeti so bili večinoma izdelani po naročilu v delavnicah v Kyōtu in nato prepeljani v pristanišče Nagasaki.
Na črni lakirani mizici so upodobljeni zavita veja z razprtimi cvetovi kamelije ter trije vrabci, motiviko pa dodatno krasi biserna matica. Prvotno so bili vsi listi, ki so danes v rdeče-rjavih odtenkih, prekriti z zlatim prahom, dekoracija pa je bila verjetno izdelana v eni izmed nizkocenovnih tehnik maki-e, v t. i. tehniki keshifun maki-e 消粉蒔絵 (»brisanje prahu maki-e«). Zrna zlatega prahu so v tem primeru drobnejša in se imenujejo keshifun 消粉. Ta vrsta laka in zlate poslikave je bila značilna za izdelke iz Yokohame iz poznega obdobja Edo (1603–1868) ter obdobja Meiji (1868–1912), a glede na kvaliteto laka je velika verjetnost, da je bila mizica izdelana v Nagasakiju. S prehajanjem obrtnikov iz kraja v kraj so bili v tem času medsebojni vplivi izjemno dinamični, zato je natančna identifikacija kraja izdelave otežena, še posebej zato, ker je ohranjenih le malo predmetov z natančno označbo kraja izdelave.
Za izvozne predmete iz Nagasakija je bila značilna slikovita in barvita motivika cvetja in ptic, ki je razpršeno cvetlično motiviko na posameznih dolgih vejah povezovala z dolgorepimi ptiči, okrašenimi z biserno matico in posutim zlatom. Kamelija (tsubaki 椿), ki ji pravimo tudi zimska čajna vrtnica, saj cveti pozimi, je bila ena najpomembnejših rož na Japonskem. Zato je bila večkrat uporabljena v različnih religioznih in svetih obredih. Z zimzelenimi listi in cvetovi pozimi je oznanjala vzdržljivost, še posebej priljubljena pa je bila pri japonski aristokraciji v obdobju Edo. Rdeča kamelija, ki je sicer večinoma oznanjala ljubezen in čistost, je pri vojakih in samurajih zaradi načina, kako cvetovi ob zaključku cvetenja »obglavijo« sami sebe, simbolizirala plemenito smrt. Cvetno motiviko so pogosto dopolnjevale podobe različnih ptic, še posebej debelejših vrabcev. V japonščini obstaja celo poseben izraz za debelejše vrabce fukurasuzume ふくら雀. Ti so prinašali srečo, saj so nakazovali na obilno žetev. Vrabci na tej mizi so upodobljeni v kombinaciji večbarvnega laka z intarzijo biserne matice, kar še dodatno poživi občutek bogastva in obilnosti. (NVS)
Imate komentar ali dodatno informacijo o predmetu?