Kabinetna omarica

Lakirana kabinetna omarica z dvokrilnimi vrati je produkt evropske obsedenosti s kitajskimi in japonskimi lakiranimi predmeti, ki so začeli v Evropo v večji meri prihajati od 16. stoletja dalje. Še posebej so evropsko elito navduševale lakirane kabinetne omarice z notranjimi predali, ki so jih v Vzhodni Aziji izdelovali posebej za izvoz. Kasneje so tovrstne omarice začeli izdelovati tudi v različnih evropskih manufakturah. Pri dekoraciji so se zgledovali po vzorcih in motivih na uvoženih lakiranih predmetih iz Japonske in Kitajske, večkrat pa kar po natisnjenih vzorcih v takrat razširjenih knjigah. Ena izmed teh je bila Razprava o japaniranju in lakiranju (A Treatise of Japaning and Varnishing), ki sta jo leta 1688 izdala John Stalker in George Parker.  

Lakirana kabinetna omarica je sestavljena iz podstavka s škarjastim veznikom in ukrivljenimi nogami ter omarice z dvokrilnimi vrati iz rdečega laka. Francoski termin »cabinet« označuje pohištvo v obliki škatle s številnimi predali različnih velikosti, ki so bili od zgodnjega 17. stoletja naprej pokriti oziroma zaprti z dvojnimi vrati na tečajih. Za vrati se tako skriva deset predalov različnih velikosti, ki so izdelani po portugalskem in španskem tipu pohištva iz 15. stoletja, scritorio ali escritorio, katerega funkcija je bila hramba pisarniškega materiala in osebnih predmetov. Okrašeni so v stilu japonskih izvoznih lakiranih predmetov, poznanih kot nanban (namban) 南蛮. Nanban v osnovi pomeni »južni barbari«, tako so Japonci po prvih stikih s Portugalci v 16. stoletju imenovali tujce iz Evrope. Za lakirane predmete nanban je značilna zlata poslikava na črnem laku, običajno znotraj različnih geometričnih okvirjev, večkrat pa je okrašena tudi z biserno matico. Predali z zlato obrobo so okrašeni z evropsko imitacijo različnih tehnik pršenja zlate barve na moker lak, ki je znana kot maki-e. Še posebej izstopata osnovni tehniki maki-e 蒔 絵: hira maki-e 平蒔絵 in taka maki-e 高蒔絵. Prva označuje zlato dekoracijo v nizkem
reliefu, druga pa v rahlo višjem reliefu.

Motivika prikazuje različne prizore krajine in cvetja s posameznimi arhitekturnimi elementi. Ponekod so prikazane tudi posamezne ptice, naslikane v precej enostavni obliki. Krilna vrata so poslikana v zlati barvi na rdečem laku, upodobitve pa razkrivajo kitajsko motiviko z večnadstropnimi pagodami. Uporaba kitajskih in japonskih motivov ter nesorazmerna upodobitev posameznih motivov nakazujeta na evropsko produkcijo. Na to nakazuje tudi ukrivljena oblika nog na podstavku (fr. cabriole), ki je bila priljubljena v 18. stoletju.  

Do sredine 18. stoletja je posnemanje azijskega laka (japanning) v Evropi postalo vedno bolj prefinjeno, razvili pa so se različni centri izdelave. Med temi še posebej izstopajo mesto Spa v jugovzhodni Belgiji, Berlin, Dresden, Pariz in Benetke. Od začetka 18. stoletja so tovrstne kabinetne omarice postale priljubljene tudi v Angliji, pogosto živo rdeče okrašene in z zlato poslikavo, ki so jih izvažali tudi v druge predele Evrope, še posebej v Španijo, Portugalsko, Italijo in Nemčijo. Evropska produkcija kabinetnih omaric je zelo kompleksna, zaradi številnih medsebojnih vplivov pa je večkrat težko določiti natančen izvor produkcije. (NVS)