Ustne orgle sheng

Po izvoru je sheng iz jugovzhodne Azije in velja za enega najstarejših kitajskih instrumentov. V uporabi naj bi bil že v dinastiji Han (202 pr. n. št.–220). Iz kitajskega instrumenta se je razvilo več podobnih glasbil, kot sta japonski shō 笙 in korejski saenghwang 생황, najdemo pa jih tudi v predelih Tajske, Laosa in Vietnama. Na fotografiji lahko vidimo tradicionalno različico instrumenta sheng 笙, ki verjetno datira v pozno 19. ali zgodnje 20. stoletje. Ima 17 bambusovih piščali, stilizirane odprtine iz slonovine v spodnjem delu resonančnega telesa in ustnik iz slonovine. Trup in del do ustnika sta v črnem laku. Višino tona določimo s pritiskanjem prstov na luknjice piščali. Cevi so iz petih različnih dolžin in so razporejene tako, da bi simbolično ponazarjale obliko peruti ptice feniksa. Vrhovi piščali, predvsem najvišjih, so zaključeni z roževino. Tradicionalna različica instrumenta spremlja ljudske pesmi in se občasno uporablja v nekaterih oblikah kitajske opere. Prav tako se uporablja v tradicionalnih ansamblih, kot na primer v ansamblih za pihala in tolkala na severu Kitajske. (KH)