Kitajska lutnja pipa
Pipa (琵琶) je kraljica kitajske ljudske glasbe in vodilna med brenkali. Od obdobja Qin (221–207 pr. n. št.) do dinastije Tang (618–907 n. št.) naj bi izraz pipa generično uporabljali za označevanje tako domačih kot tujih brenkal. Pomen besede pipa naj bi glede na dokumente iz dinastije Vzhodni Han (25–220 n. št.) izhajal iz tehnike igranja na ta instrument, pi za potisk prstov desne roke naprej, pa za pomik nazaj. Pipa je sestavljena iz kratkega vratu in lesenega hruškastega telesa, včasih z dvema zvočnima luknjicama v obliki polmeseca, ter 12 do 26 prečk. Pipa iz Skuškove zbirke je dobro ohranjena in vzdrževana. Nanjo so napete strune, verjetno dodane kasneje. Je umetelno oblikovana, v kombinaciji lesa in slonovine, pri čemer sta na njeni glavi motiv iz lesa v obliki netopirja (fu 蝠) in simbol shou (壽): prvi ponazarja simbol sreče in veselja, drugi pa dolgoživosti. (KH)
Imate komentar ali dodatno informacijo o predmetu?