Kovanec Guangxu tongbao

Kovanec iz bakrove zlitine je okrogel novec s kvadratno odprtino na sredini, tako imenovani fangkong qian 方孔錢. Ti so se pojavljali v različnih vrednostih, največkrat kot novci tongbao 通寶 (»splošna valuta«), ki so bili vredni eno denarno enoto, ter novci yuanbao 元寶 (»izvorna valuta«) in zhongbao 重寶 (»težka valuta«), ki so se ponašali z višjimi denominacijami. V številnih različicah in vrednostih so bili takšni kovanci standardna oblika denarja v obtoku od cesarja Gaozuja 高祖 (vladal 618–626), prvega cesarja dinastije Tang (618–907), do konca dinastije Qing (1644–1912). Napis na kovancu je običajno sestavljen iz dveh pismenk, ki ju beremo od zgoraj navzdol in označujeta ime cesarske vladavine ali posameznega obdobja vladavine (nianhao 年號), v katerem je bil novec kovan. Drugi dve pismenki beremo od desne proti levi. Na levi strani kovanca je vselej pismenka bao 寶 (bogastvo, dragocenost), ki v kombinaciji s pismenko na desni pomeni »valuto« oziroma »denar v obtoku«. To je največkrat pismenka tong 通 (krožiti, biti enoten, splošen ali univerzalen), pogosto pa tudi yuan 元 (izvorni, prvotni) ali zhong 重 (težak), ki navadno označujeta kovance večje denominacije. Celoten napis tako dobesedno pomeni »denar v obtoku v času tega ali onega cesarja« oziroma »v tem ali onem obdobju vladavine posameznega cesarja«. Kovanci iz časa zadnje, mandžurske dinastije Qing imajo poleg napisa v štirih kitajskih pismenkah na licu zapis še na zadnji strani, in sicer gre navadno za oznako lokacije kovnice. Ta je bila sprva zapisana v kitajščini, zatem v kitajščini in mandžurščini, nazadnje pa le še v mandžurščini.

Kovanec na sliki je precej obrabljen, kljub temu pa lahko na licu še vedno razberemo pismenke Guangxu tongbao 光緒通寶, kar pomeni, da je bil kovan v času vladavine cesarja Guangxuja 光緒 (vladal 1875–1908). Po opijskih vojnah (1839–1842 in 1856–1860) in uporu Taipingov 太平 (1850–1864) se je dinastija Qing soočala s hudo ekonomsko in politično krizo, ki se je na prelomu stoletja še poglobila. Zaradi hudega pomanjkanja denarne mase in visokih stroškov kovanja denarja so v času cesarjev Xianfenga in Tongzhija kovali novce višjih vrednosti. Najpogostejši so bili kovanci zhongbao nekoliko večjega premera in z denominacijo 10 ali 50. V Guangxujevem času so v večji meri zopet prevladali kovanci tongbao z vrednostjo ene denarne enote. Kljub temu pa so bili veliko manjši, tanjši in slabše kvalitete kot kovanci iz zgodnjega obdobja dinastije. Na hrbtni strani obravnavanega kovanca kot običajno najdemo napis v mandžurskem jeziku. Na levi strani od zgoraj navzdol poteka mandžurski zapis boo ᠪᠣᠣ, ki je fonetična transkripcija kitajskega bao in pomeni »denar«, »zaklad« ali »valuta«, medtem ko lahko na desni strani preberemo mandžurski napis ciowan ᠴᡳᠣᠸᠠᠨ, ki je fonetična transkripcija kitajskega izraza quan 泉 in pomeni »izvir«. Celoten zapis, boo ciowan ᠪᠣᠣ ᠴᡳᠣᠸᠠᠨ, je mandžurski fonetični približek kitajskemu izrazu baoquan 寶泉, ki pomeni »izvir bogastva« in nam pove, da je novec nastal v kovnici pod upravo in nadzorom Urada za prihodke (Hubu 戶部) v Pekingu. (MG)