Kadilnik

Kadilnik iz medenine je sestavljen iz glavnega dela, pokrova in podstavka. Na dnu ima tri luknjice, kjer so bile najverjetneje nameščene noge, luknjice za noge pa so tudi na podstavku kadilnika. Na glavnem delu sta na eni strani v plitvem reliefu upodobljena simetrično ornamentalno oblikovana zmaja s tremi kremplji, na drugi pa se ravno tako simetrično bohotita feniksa. Dotikata se z glavama, ki spominjata na slonje. Na spodnjem delu med zmajema je ornamentalni motiv v obliki gobe dolgoživosti. Zmaj in feniks sta med najpogostejšimi motivi v vzhodnoazijski umetnosti in sta pogosto upodobljena skupaj, saj v kitajskem družbenem okolju predstavljata simbol cesarja in cesarice. Na straneh kadilnika sta z žeblji pritrjena pokončna visoka ročaja z glavama feniksov, ki ju krasita rahlo zavita repa. Posodi pripada tudi pokrov, ki ima na robu upodobljene liste in cvetove potonike. Med njimi so izrezljani luknjasti predeli, iz katerih se je vil dim kadila. Na vrhu ravno zaključenega pokrova so še tri luknjice.Zmaji s tremi kremplji najverjetneje nakazujejo na japonsko izdelavo. Za razliko od kitajskih s petimi ali štirimi kremplji imajo namreč japonski zmaji najpogosteje tri. Tako kot feniksa imata tudi zmaja slonu podobni glavi z navzgor zavitima rilcema.

Kadilnike so na Kitajskem pri obredih z bronastimi posodami uporabljali že vsaj v času starodavnih kitajskih dinastij Shang (ok. 1554 pr. n. št.–ok. 1046 pr. n. št.) in Zhou (ok. 1046 pr. n. št.–256 pr. n. št.), z razcvetom budizma v času dinastije Tang (618–907) pa so jih začeli uporabljati tudi v posvetne namene. Takrat se je kultura kadilnikov (jap. kōro) razširila tudi v Korejo in na Japonsko, kjer so postali priljubljeni predvsem v obdobju Meiji. Pogosto so izdelovali kadilnike v obliki slona, ki na hrbtu prenaša tovor, najpogosteje vazo ali pagodo. Zaradi enakozvočnice je omenjeni motiv v tem primeru predstavljal izraz taiping youxiang, ki pomeni »slon, ki prinaša mir«. Podoba slona je zlasti na kadilnikih iz brona prav v omenjenem obdobju zaživela v različnih oblikah in stilih. V drugi polovici 19. stoletja je namreč na Japonskem prišlo do propada samurajev in tako so se obrtniki, ki so prej izdelovali njihovo bojno opremo, morali prekvalificirati. Začeli so izdelovati manjše dekorativne predmete različnih oblik, ki so postali priljubljeni tudi med evropskimi in ameriškimi kupci. Kadilnik japonske izdelave tako datiramo v obdobje Meiji, v drugo polovico 19. stoletja. (VŠ)