Gong

Gong je običajno okrogla viseča kovinska plošča, ki ob udarcu nanjo oddaja dolg in prodoren zvok. Je najpomembnejše kovinsko glasbilo na jugovzhodu Azije, katerega začetki naj bi segali v zgodnje 6. stoletje na Kitajskem. Gonge so v različnih azijskih civilizacijah uporabljali za različne namene, kot so signaliziranje, spremljava ob plesih in v gledališču, obeleževanje pomembnih dogodkov in meditacija.

V notranjem delu medeninastega gonga je s kitajskimi pismenkami zapisano besedilo. Na vrhu je besedilo v skladu s kitajskim načinom pisanja od zgoraj navzdol in od desne proti levi zapisano v treh zaporednih stolpcih s po šestimi pismenkami. Pismenke so slabo razvidne, zato pomena besedila ni mogoče v celoti razbrati. Vendar pa nam zapis »Gu Su« (姑蘇) v prvi vrstici omogoča ta instrument povezati z mestom Suzhou na Kitajskem. »Gu Su« je namreč staro ime za Suzhou. Gong je tradicionalno kitajsko tolkalo, ki so ga v preteklosti izdelovali v tem kraju, zato gre verjetno za znan lokalni izdelek iz mesta Suzhou. V nadaljevanju sta zapisani tudi pismenki »Hong Da« (洪大), ki lahko pomenita ime proizvajalca ali osebe oziroma organizacije, ki ga je uporabljala. Poleg omenjenega besedila so na gongu ob osrednjem delu zapisane tudi večje pismenke. V smeri urinega kazalca je prva upodobljena pismenka hong (洪), naslednja je da (大), tej sledi shen (神), nato pa sta upodobljeni še dve neprepoznavni pismenki. Gong ima na vrhu dve luknjici za vrvico, ki je služila za obešanje.

V 19. stoletju je gong v Angliji postal eden izmed statusnih simbolov, ki so si jih lahko privoščila le najbogatejša viktorijanska gospodinjstva. Uporabljati so ga začeli tudi za klicanje k raznim dogodkom, kot so banketi in kosila, ter za bujenje. Uporaba gongov v tovrstne namene se je v 20. stoletju razširila tudi med aristokracijo po preostali Evropi. Pri gongu gre za tako imenovani »gong za klicanje na kosilo« (angl. dinner gong), ki ga je tudi knežja družina Schönburg-Waldenburg najverjetneje uporabljala za klicanje na kosilo ali večerjo. To potrjuje tudi dejstvo, da je še vedno shranjen v stenski omari v grajski jedilnici. (VŠ)