Kabinetna omarica

Lakirana kabinetna omarica je bila v času zadnjih lastnikov gradu, saške knežje družine Schönburg-Waldenburg, znana pod imenom »Hutterjeva blagajna«, ker jo je grajski uradnik Hutter uporabljal za izplačevanje uslužbencev. V sedemdesetih letih 20. stoletja so jo preselili na grad Brdo pri Kranju, leta 1999 pa je bila vrnjena na grad Snežnik, kjer je bila nato začasno nameščena v sobi z egipčanskim pohištvom. Trenutno je razstavljena v eni izmed spalnic otrok princa Ulrika v drugem nadstropju gradu.

Omarica je izdelana v črnem japonskem laku (urushi) in stoji na podstavku evropske izdelave. Ima dvokrilna vrata in spada v tako imenovani slikoviti slog brez okrasne obrobe na vratih. V notranjosti je deset predalov. Na levem krilu zunanje strani vrat sta v tehniki makie iz zlatega prahu upodobljena petelin in k tlom sklonjena kokoš, ki simbolizirata družino, srečen zakon, stan in bogastvo. Na desnem krilu je prikazano drevo s cvetlicami in pticama. Notranja stran levega krila ima upodobljeno močvirno trsje, na desni pa sta prepelici. Vse predale krasijo motivi gričevnate pokrajine, dreves, hišic na kolih, pagod, figur in letečih ptic, kot so žerjavi, gosi in čaplje.

Podstavek omarice z zlatim okrasom, ki posnema vzhodnoazijsko motiviko, je iz črnega laka evropskega izvora. Domnevno gre za delo dresdenskega dvornega mojstra laka Martina Schnella (ok. 1675–1740) ali njegovega naslednika Christiana Reinova (1685–1759), morda pa je nastala v eni izmed delavnic na severu Nemčije. Tovrstne omarice so bile med aristokratskimi družinami v zahodni Evropi razširjene predvsem v 17. in 18. stoletju. Najpomembnejši središči izdelave lakiranih predmetov, med katere sodijo tudi kabinetne omarice, sta bili japonski mesti Kjoto in Nagasaki. Mojstri lakiranja so vsako leto odšli na japonski otok Deshima, kjer so pobrali naročila Nizozemcev, ki so imeli dovoljenje za trgovanje. Po mnenju Maje Lozar Štamcar naj bi člani družine Schönburg-Waldenburg kabinetno omarico v skladu s takratno modo kupili konec 17. ali v začetku 18. stoletja, nato pa v 60. letih 19. stoletja, v času obnove kneza Jurija Schönburg-Waldenburg, prepeljali na grad Snežnik, saj v drugi polovici omenjenega stoletja tovrstne omarice niso bile več v modi. Po odprtju Japonske leta 1854 se je zanimanje za japonske predmete sicer obnovilo, vendar so tokrat prevladovale lakirane mizice, pladnji, posodice in drugi predmeti.

Omarica je bila glede na analize oblike, dekoracije, tehnike in motivike konec 17. stoletja izdelana na Japonskem, verjetno v eni izmed kjotskih delavnic. (NVS in VŠ)