Ustne orgle sheng

Gre za tradicionalno različico instrumenta sheng 笙, ki verjetno datira v pozno 19. ali zgodnje 20. stoletje. Ima 17 piščali in ustnik s kvadratno odprtino, trup telesa – čašasto dno – ima v sredini rezljan vložek iz slonovine. Trup in del do odprtine ustnika sta v črnem laku. Višino tona določimo s pritiskanjem prstov na luknjice piščali. Cevi so petih različnih dolžin in so razporejene tako, da bi simbolično ponazarjale obliko peruti ptice feniksa. Vrhovi piščali, predvsem najvišjih, so zaključeni z roževino. Piščali so povezane z roževinastim trakom, ki je spet z novo žico. Znotraj instrumenta je opazno oštevilčenje piščali s kitajskimi pismenkami, ki so glede na uglasbitev nanizane v določenem zaporedju.

Po izvoru je sheng iz jugovzhodne Azije in velja za eno najstarejših kitajskih glasbil. Upodobitve instrumentov, podobnih shengu, naj bi obstajale že leta 1100 pr. n. št., medtem ko naj bi bil instrument v uporabi že v dinastiji Han (202 pr. n. št.–220). Iz kitajskega instrumenta se je razvilo več podobnih instrumentov, kot sta japonski shō 笙 in korejski saenghwang 생황, najdemo pa jih tudi v predelih Tajske, Laosa in Vietnama. Tradicionalna različica instrumenta spremlja ljudske pesmi in se občasno uporablja v nekaterih oblikah kitajske opere. Prav tako se uporablja v tradicionalnih ansamblih, kot na primer v ansamblih za pihala in tolkala na severu Kitajske. Poleg tradicionalnih, omenjenega 17-cevnega ter 13- in 14-cevnih obstajajo tudi 21- in 24-cevne garniture ter 36-cevni komplet, ki temelji na kromatični lestvici z vsemi 12 poltoni. Predvsem v sodobnih kitajskih ansamblih lahko med drugim srečamo večji, visoko zveneči sheng (jiansheng 鍵笙, kar pomeni sheng s klaviaturo), na katerega lahko igramo zahodne akorde. (KH)