Ustne orgle sheng

Gre za tradicionalno različico instrumenta sheng 笙, ki verjetno datira v pozno 19. ali zgodnje 20. stoletje. Izdelan je iz 17 bambusovih piščali in je v primerjavi z ostalima dvema iz Skuškove zbirke manjšega formata. Ima značilne okraske na spodnjem delu resonančnega telesa in ustnik s stiliziranimi odprtinami iz slonovine. Vrhovi piščali, predvsem najvišjih, so zaključeni z roževino. Trup in del do ustnika sta v črnem laku, znotraj glasbila je opazno oštevilčenje piščali s kitajskimi pismenkami, ki so glede na uglasbitev nanizane v določenem zaporedju. Višino tona določimo s pritiskanjem prstov na luknjice piščali. Cevi so petih različnih dolžin in so razporejene tako, da bi simbolično ponazarjale obliko peruti ptice feniksa.

Po izvoru je sheng iz jugovzhodne Azije in velja za enega najstarejših kitajskih instrumentov. Upodobitve instrumentov, podobnih shengu, naj bi obstajale že leta 1100 pr. n. št., medtem ko naj bi bil instrument v uporabi že v dinastiji Han (202 pr. n. št.–220). Iz kitajskega instrumenta se je razvilo več podobnih glasbil, kot sta japonski shō 笙 in korejski saenghwang 생황, najdemo pa jih tudi v predelih Tajske, Laosa in Vietnama. Tradicionalna različica instrumenta spremlja ljudske pesmi in se občasno uporablja v nekaterih oblikah kitajske opere. Prav tako se uporablja v tradicionalnih ansamblih, kot na primer v ansamblih za pihala in tolkala na severu Kitajske. Poleg tradicionalnih, omenjenega 17-cevnega ter 13- in 14-cevnih obstajajo tudi 21- in 24-cevne garniture ter 36-cevni komplet, ki temelji na kromatični lestvici z vsemi 12 poltoni. Predvsem v sodobnih kitajskih ansamblih lahko med drugim srečamo večji, visoko zveneči sheng (jiansheng 鍵笙, kar pomeni sheng s klaviaturo), na katerega lahko igramo zahodne akorde. (KH)