Tushanwan C 1903

Blog VAZ | Predmeti iz tushanwanskih delavnic v zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje

Avtorica: Helena Motoh, višja znanstvena sodelavka pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in docentka na Oddelku za azijske študije, Filozofska fakulteta UL


Nedavno restavrirani misijonarski zvitek iz Zbirke predmetov iz Azije in Južne Amerike v Pokrajinskem muzeju Celje odstira pogled v zgodovino zelo posebnega kraja, ki danes leži v predmestju kitajskega velemesta Šanghaj. »Križišče družine Xu« (Xujiahui 徐家汇, v starejši transkripciji Zikawei) je bilo naselje približno osem kilometrov jugozahodno od središča mesta – tedaj na njegovem slabo urbaniziranem obrobju. Na zemljišču družine Xu, potomcev enega od prvih kitajskih kristjanov, Xu Guangqija (1562-1633), so se sredi 19. stoletja naselili jezuitski misijonarji in tam vzpostavili središče svojega delovanja na Kitajskem.  V okviru tega kompleksa je poleg verskih objektov zrasel tudi kolegij, ki je bil ena od prvih modernih izobraževalnih ustanov na Kitajskem. V Xujiahuiju so jezuiti zgradili še vodilni meteorološki observatorij za Vzhodno Azijo, ustanovili knjižnico in številne druge ustanove.

Radost nebes, prvi od treh prizorov na misijonarskem zvitku iz Šanghaja. Delavnica Tushanwan, Šanghaj, Kitajska, med 1850 in 1883, dostopno na: Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji
©Pokrajinski muzej Celje

Med njimi je bila zagotovo nekaj posebnega sirotišnica Tushanwan, ki ni le skrbela za sirote, ki jih je bilo v hitro rastočem velemestu brez števila, ampak je vključevala tudi delavnice, v katerih so varovance šolali za umetnike in obrtnike. V sirotišnico so otroci prihajali, ko so imeli manj kot šest let in zanje so najprej skrbele katoliške sestre, pri sedmih letih pa so začeli s šolanjem, ki je poleg branja, pisanja in katekizma vključevalo še pouk več evropskih jezikov, kar je v večetničnem in večkulturnem Šanghaju tistega časa za gojence sirotišnice kasneje predstavljalo veliko prednost. Med desetim in dvanajstim letom so jih glede na nadarjenost vključili v eno od tushanwanskih delavnic.

Online Foto 3 Tushanwan
Gojenci pri študiju umetnosti v jezuitski delavnici Tushanwan, Xujiahui, Shanghai, približno 1864, dostopno na: Images of T’ou-Se-We ©odprta domena

Idejni oče tushanwanskih delavnic je bil španski jezuit Juan Ferrer (1817-1856), ki je sprva načrtoval, da bi delavnice zagotavljale obrtnike in umetnike za opremo katoliških cerkva in ustanov, a je obseg njihovega dela kmalu bistveno presegel njegove načrte. Že v času, ko je nastal misijonarski zvitek iz Pokrajinskega muzeja Celje, je tushanwanska sirotišnica skrbela za nekaj sto otrok, od katerih se jih je več kot sto šolalo za slikarje, kiparje, krojače, zlatarje, tesarje, mizarje, tkalce, graverje in tiskarje. V delavnicah so poučevali številni vrhunski jezuitski umetniki iz Evrope, med drugim Adolphe Vasseur (1828-1899), ki je izdelal predloge za podobe na misijonarskem zvitku, ki so ga natisnili in ročno pobarvali prav v tushanwanskih delavnicah. Številni v delavnicah izšolani kitajski umetniki so kasneje zasloveli kot kiparji in slikarji. Eden od njih, kipar Zhang Chongren (1907-1998), pa je zaslovel še po nečem drugem – kot prijatelj Hergéja, belgijskega avtorja stripov o Tintinu, je navdihnil strip Modri lotos, ki se dogaja ravno v kolonialnem Shanghaiju in kritično prikazuje vlogo kolonialnih velesil v tem mestu. V zgodbi nastopa tudi deček Chang Chong-Chen, v liku katerega je Hergé upodobil svojega dolgoletnega prijatelja Zhanga.

Herge Tintin Meets Chang

Izdelkov delavnic niso prodajali ne le po Kitajskem, ampak tudi v druge države, delavnice na robu mesta pa so postale tudi priljubljena izletniška točka in kraj za nakup spominkov. Tako je Tushanwan obiskala tudi slovenska popotnica Alma Karlin. O obisku poroča v svojem potopisu Samotno popotovanje:

»Morda turisti občudujejo trgovine ali pagodo na drugi strani reke; meni se zdi izreden francoski misijon, ker vezejo čudovite mašne plašče in druge stvari ter dobivajo naročila z vsega sveta. Sirote, ki jih sprejmejo v samostan, počasi osvojijo to vezenje, ki Kitajcem zelo leži. (…) Nekateri fantje iz dragocenega lesa po prastarih vzorcih rezbarijo znamenite kitajske omare. V ta samostan hodijo tudi otroci premožnih ljudi, da bi se učili običajnih šolskih predmetov, v času lakote pa v njegovi bližini pogosto najdeš zavržene deklice

(Alma Karlin, Samotno popotovanje, Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006, str. 316.)

 

Čeprav nakupa spominkov sama ne omenja, pa je zanimivo, da lahko v zbirki Alme Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje identificiramo nekaj predmetov, ki so najverjetneje delo tushanwanskih delavnic. To so miniaturni leseni kipci, ki prikazujejo utrinke iz vsakdanjega kitajskega življenja, npr. čaščenje prednikov.

Muzejski Predmet 1
Miniaturna podoba daritve prednikom, les, višina: 7,5 cm, širina: 14 cm, globina: 5,4 cm, izdelana v delavnici Tushanwan, Šanghaj, Kitajska, 20. stoletje, dostopno na: Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji ©Pokrajinski muzej Celje

 

Muzejski Predmet 2
Miniaturna podoba, najverjetneje prikazuje kazen izgona, les, izdelana v delavnici Tushanwan, Šanghaj, Kitajska, 20. stoletje, dostopno na: Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji , ©Pokrajinski muzej Celje

 

Misijonarski zvitek je v tushanwanskih delavnicah nastal kmalu po njihovi ustanovitvi, ob koncu opijskih vojn, s katerimi je vojaška intervencija kolonialnih velesil v to konfliktno svetovno ureditev uspela prisilno vključiti tudi Kitajsko. Alma Karlin je tushanwanske delavnice obiskala ob njihovem skorajšnjem zatonu, le desetletje, preden je Vzhodno Azijo zajel kaos druge svetovne vojne. Čas, v katerem so tushanwanske delavnice delovale, je bil torej vse prej kot mirno in složno obdobje dialoga med kulturami različnih delov sveta. Prav misijonarski zvitek iz Pokrajinskega muzeja Celje pa je z izjemno kvaliteto izdelave in nenavadnim zlitjem evropskih in azijskih umetnostnih prvin dragocena priča tega, kako so tushanwanske delavnice in njim podobni poskusi vzpostavljali dialog med kulturami in religijami tudi tedaj, ko se je zaradi kolonialnih, političnih in zgodovinskih kontekstov to sicer zdelo povsem nemogoče.

VAZ omogoča

Arrs Logo

Partnerji projekta

Filozofska Fakulteta
Oddelek Za Azijske Studije
Zrs
Sem

Sodelujoče inštitucije

Narodni Muzej Slovenije
Pokrajinski Muzej Celje
Pomorski Muzej