12. 4. 2021

Avtorica: Mina Grčar, doktorska študentka na Oddelku za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani

Blog VAZ | Kovanci z luknjo na sredini: amuleti ali pravi denar?

Vsi, ki ste že potovali na Kitajsko ali kako drugače prišli v stik s kitajsko kulturo, ste se gotovo kdaj srečali tudi z okroglimi kovanci s kvadratno odprtino na sredini. Mogoče ste jih celo kupili in shranili v svoje zbirke kot spominke ali talismane. Na Kitajskem se takšni kovanci še danes pogosto uporabljajo v praksah fengshui ali pa služijo kot predmeti, ki prinašajo srečo. Pa so to res zgolj talismani in amuleti? V resnici gre največkrat kar za prave kovance ali pa vsaj replike kovancev, kakršni so bili v obtoku v času cesarske Kitajske. Dokaj dragoceno zbirko kitajskih kovancev je posedoval tudi Ivan Skušek ml. (1877–1947). V slovenski prostor jo je v začetku 20. stoletja prinesel kot del obsežne zbirke vzhodnoazijskih predmetov, ki jo danes hrani Slovenski etnografski muzej. A kako kitajske kovance prepoznamo in kaj pomenijo pismenke na njih? Koliko so bili takšni kovanci v svojem času vredni in nenazadnje, čemu luknja na sredini? Pa si poglejmo nekaj zanimivih dejstev o njih.

Okrogli kovanci s kvadratno odprtino na sredini so se pojavljali že v času Vojskujočih se držav (475–221 pr. n. št.). Takrat so bile sicer v rabi najrazličnejše oblike novcev, ki so jih kovali v posameznih državah – od kovancev v obliki miniaturnih lopat, nožev in zvoncev ter bronastih porcelank, vse do tedaj redkejšega okroglega denarja z luknjo na sredini. Slednja oblika kovancev je postala standard po združitvi kitajskega ozemlja v enotno cesarstvo pod vladavino dinastije Qin (221–206 pr. n. št.), ko je cesar Qin Shi (vladal 221–206 pr. n. št.) odredil poenotenje mer, pisave in seveda tudi denarja.

Kitajski moški iz zgodnjega republikanskega obdobja na ramah nosi nize okroglih kovancev iz časa cesarske Kitajske. Vir: Wikipedia.

Okroglo obliko kovancev s kvadratno luknjo na sredini je prevzela tudi dinastija Han (206 pr. n. št.–220), ki je sledila. V tem času je podoba kovanca pridobila celo kozmološki in ideološki pomen, saj naj bi okrogla oblika nakazovala na okroglo nebo (tian 天), ki dominira kvadratni zemlji (tu 土). Hkrati je imela oblika kovancev tudi praktično plat, saj je bilo možno večje število novcev manjše vrednosti nanizati na nit in jih tako povezati skupaj.

Prvi cesar dinastije Tang (618–907), Gaozu (vladal 618–626), je na podlagi tovrstne oblike uvedel tako imenovane kovance tongbao 通寶, kar bi dobesedno lahko prevedli kot »denar v obtoku«. Tong 寶 namreč pomeni »krožiti«, »biti splošen« ali »univerzalen«, bao 寶 pa »bogastvo«, »denar«.

Ta oblika kovancev z napisom v štirih pismenkah, razporejenih okrog kvadratne odprtine na sredini, se je obdržala vse do konca zadnje, mandžurske dinastije Qing (1644–1911). Pri tem je bil napis sestavljen iz dveh pismenk, ki se bereta od zgoraj navzdol in označujeta ime cesarske vladavine (nianhao 年號), v času katere je bil novec kovan, ter pismenk tong in bao, ki si sledita horizontalno od desne proti levi. Celoten napis tako dobesedno pomeni »denar v obtoku v času tega ali onega cesarja«.

i Predmet: Kovanec Kaiyuan tongbao
Zbirka: Skuškova zbirka (SEM)

Kitajski moški iz zgodnjega republikanskega obdobja na ramah nosi nize okroglih kovancev iz časa cesarske Kitajske. Vir: Wikipedia.

Medtem ko imajo kovanci vseh prejšnjih dinastij napis predvsem na licu, so kovanci iz časa dinastije Qing nekoliko posebni. Poleg napisa v štirih kitajskih pismenkah na prednji imajo namreč zapise tudi na zadnji strani, in sicer v mandžurski pisavi. Na levi strani se od zgoraj navzdol navadno nahaja napis boo ᠪᠣᠣ, ki pomeni enako kot bao, torej »bogastvo«, »zaklad« ali preprosto »denar«, na desni pa je prav tako od zgoraj navzdol zapisana lokacija kovnice. Ta je včasih kombinirana s kitajskimi pismenkami, v primeru novcev, kovanih v Xinjiangu, pa celo s prevodi mandžurskih zapisov v ujgurski pisavi. Glavni kovnici sta bili v Pekingu, prestolnici. Ti dve sta določali standard, poleg njiju pa je v teku dinastije po različnih provincah obratovalo še okrog 50 lokalnih kovnic.

Običajna vrednost kovanca tongbao iz dinastije Qing je imela denominacijo ene denarne enote. Zaradi nizke vrednosti so se pogosto uporabljali kar v nizih po 1000 kovancev. Kupna moč takšnega niza je skozi stoletja močno nihala, saj je bilo v začetku dinastije z njim možno kupiti okrog 100 kg riža, sredi 19. stoletja pa le še nekaj čez 20 kg. Približno predstavo o kupni moči kovancev tongbao si kljub temu lahko ustvarimo na podlagi omemb v literarnih delih tistega časa, na primer v klasičnem romanu Učenjaki (Rulin waishi 儒林外史) avtorja Wu Jingzija (1701–1754). Iz Wu Jingzijevih realističnih opisov življenja v 18. stoletju lahko razberemo, da je bilo za tri novce tongbao možno dobiti poparjen kruhek (mantou 饅頭), za šestnajst novcev skledo rezancev, šolska malica je stala štiri, enoletna šolnina pa 2400 kovancev.

Prednja in zadnja stran kovanca Qianlong tongbao. Mandžurski zapis na hrbtni strani se glasi boo Ciowan ᠪᠣᠣ ᠴᡳᠣᠸᠠᠨ in nam pove, da je novec nastal v kovnici pod upravo in nadzorom Urada za prihodke (Hubu 戶部) v Pekingu. Vir: Blaž Verbič, Slovenski etnografski muzej, Skuškova zbirka.

Kovanci, ki jih danes lahko najdemo predvsem kot spominke ali predmete za srečo, so tako v resnici čisto pravi kovanci tongbao iz časov cesarske Kitajske, zlasti iz obdobja dinastije Qing, ali pa njihovi posnetki. Tudi sicer je v numizmatičnih zbirkah avtentičnih kitajskih kovancev najti največ novcev iz časa zadnje cesarske dinastije. V zbirki Ivana Skuška so na primer daleč najbolj številčni kovanci iz časa cesarja Qianlonga (vladal 1735–1796) oziroma kovanci Qianlong tongbao 乾隆通寳, po številu pa jim kmalu sledijo kovanci Kangxi tongbao 康熙通寶 iz časa vladavine Qianlongovega deda, cesarja Kangxija (vladal 1661–1722). Oba velika cesarja iz dinastije Qing sta vladala kar celih 60 let. To po tradicionalnem kitajskem koledarju predstavlja izpolnjen cikel, zato imajo kovanci iz njunega časa posebno simbolično vrednost. Zlasti Kangxijevo vladavino povezujejo z obdobjem vsesplošne blaginje in napredka, zaradi česar so kot talismani daleč najbolj iskani kovanci Kangxi tongbao. Te so že zgodaj pričeli povezovati tudi z dolgoživostjo (shou 壽), samo ime vladavine Kangxi pa hkrati pomeni »zdravje« (kang 康) in »obilje« (xi 熙). Takšen kovanec ali pa vsaj njegova replika zato še danes velja za talisman, ki bo imetniku zagotovo prinesel zdravje in srečo, nemara celo dolgo življenje.