Miniaturna podoba daritve prednikom

Prikazan je častilec, ki pred mizo oziroma oltarjem, na katerem so posode z darovi in kadilom, opravlja darovanje svojemu predniku. Tega simbolizira prazen stol, ki je prostor za dušo, običajno pa so na domačem oltarju v hiši ali na družinskem predniškem oltarju t. i. tablice prednikov oziroma lingpai 靈牌 z imenom pokojnega ter letnicama rojstva in smrti. V teh lesenih tablicah naj bi po kitajskem verovanju prebivale duše umrlih. Pred njimi dnevno zažigajo kadila, dvakrat mesečno pa darujejo hrano, predvsem sadje in zelenjavo. Čaščenje ali kult prednikov, zgodnje oblike katerega se pojavljajo že v čas neolitskih kultur na Kitajskem, temelji na medsebojnem odnosu med živimi in mrtvimi ter verovanju, da lahko umrli v imenu živečih potomcev posredujejo pri božanstvih. Ljudje morajo poskrbeti za duše umrlega družinskega člana in drugih prednikov, jim omogočiti lagodno življenje na drugem svetu in skrbeti za njihove grobove. Prednik bo v primeru primernega čaščenja poskrbel za srečo, bogastvo in blagostanje živečih potomcev, v nasprotnem primeru pa bo neugodno vplival na njihovo življenje. V ta namen Kitajci opravljajo številne obrede, s katerimi pomirjajo duhove prednikov, jim zagotovijo vse potrebno za nadaljnje življenje in se priprošajo k njim za blagostanje. Pri obredih večinoma darujejo hrano ter zažigajo kadila in obredni papirni denar. Poleg verskega pomena ima kult prednikov tudi pomembno družbeno vlogo. Krepi namreč družinske vrednote konfucijanske tradicije, predvsem poslušnost in spoštovanje starejših, ter s tem ohranja kontinuiteto družinskega rodu. Predmet je najverjetneje izdelek jezuitskih delavnic Tushanwan 土山灣 (v starem zapisu “Tou-se-we”), ki so delovale skupaj s sirotišnico v jugozahodnem predelu Šanghaja, v katoliškem kompleksu Xujiahui. Otroke iz sirotišnice so šolali za ilustratorje in tiskarje, imeli pa so tudi druge delavnice, kot npr. slikarsko, rezbarsko, srebrarsko, jeklarsko in steklarsko. Najrazličnejše figure, ki so prihajale iz teh delavnic, so prikazovale življenje na Kitajskem, bile pa so zelo priljubljen spominek, ki so ga radi kupovali turisti. Kot tak je kipec najverjetneje pristal v rokah Alme Karlin, ki je, kot poroča v svojem potopisu, obiskala te delavnice. (NVS)