Kovanec Xuantong tongbao

Kovanec iz bakrove zlitine je okrogel novec s kvadratno odprtino na sredini, tako imenovani fangkong qian 方孔錢. Ti so se pojavljali v različnih vrednostih, največkrat kot novci tongbao 通寶 (»splošna valuta«), ki so bili vredni eno denarno enoto, ter novci yuanbao 元寶 (»izvorna valuta«) in zhongbao 重寶 (»težka valuta«), ki so se ponašali z višjimi denominacijami. V številnih različicah in vrednostih so bili takšni kovanci standardna oblika denarja v obtoku od cesarja Gaozuja 高祖 (vladal 618–626), prvega cesarja dinastije Tang (618–907), do konca dinastije Qing (1644–1912). Napis na kovancu je običajno sestavljen iz dveh pismenk, ki ju beremo od zgoraj navzdol in označujeta ime cesarske vladavine ali posameznega obdobja vladavine (nianhao 年號), v katerem je bil novec kovan. Drugi dve pismenki beremo od desne proti levi. Na levi strani kovanca je vselej pismenka bao 寶 (bogastvo, dragocenost), ki v kombinaciji s pismenko na desni pomeni »valuto« oziroma »denar v obtoku«. To je največkrat pismenka tong 通 (krožiti, biti enoten, splošen ali univerzalen), pogosto pa tudi yuan 元 (izvorni, prvotni) ali zhong 重 (težak), ki navadno označujeta kovance večje denominacije. Celoten napis tako dobesedno pomeni »denar v obtoku v času tega ali onega cesarja« oziroma »v tem ali onem obdobju vladavine posameznega cesarja«. Kovanci iz časa zadnje, mandžurske dinastije Qing imajo poleg napisa v štirih kitajskih pismenkah na licu zapis še na zadnji strani, in sicer gre navadno za oznako lokacije kovnice. Ta je bila sprva zapisana v kitajščini, zatem v kitajščini in mandžurščini, nazadnje pa le še v mandžurščini.

Kovanec na sliki je dobro ohranjen, zato na njegovem licu zlahka razberemo pismenke Xuantong tongbao 宣統通寶, kar pomeni, da je bil kovan v času vladavine Xuantonga 宣統 (1908–1912), zadnjega kitajskega cesarja, ki je na prestol prišel s tremi leti in je v zgodovini bolj poznan po svojem osebnem imenu Puyi 溥儀 (1906–1967). Tudi v času kratke Xuantongove vladavine so še vedno kovali tradicionalne okrogle kovance s kvadratno luknjo na sredini, čeprav je bila tedaj že močno razširjena tudi valuta bakrenih dolarjev, kovanih s pomočjo zahodnih tehnik. Tradicionalne kovance so večinoma kovali v Pekingu, nekaj kovnic pa je tudi v teh letih še ostalo dejavnih po različnih provincah. Ob koncu dinastije Qing so bili kovanci zaradi številnih ekonomskih težav, s katerimi se je soočalo propadajoče cesarstvo, veliko manjši, tanjši in slabše kvalitete kot kovanci iz zgodnjega obdobja dinastije. Na hrbtni strani obravnavanega kovanca kot običajno najdemo napis v mandžurskem jeziku. Na levi strani od zgoraj navzdol poteka mandžurski zapis boo ᠪᠣᠣ, ki je fonetična transkripcija kitajskega bao in pomeni »denar«, »zaklad« ali »valuta«, medtem ko lahko na desni strani preberemo mandžurski napis ciowan ᠴᡳᠣᠸᠠᠨ, ki je fonetična transkripcija kitajskega izraza quan 泉 in pomeni »izvir«. Celoten zapis, boo ciowan ᠪᠣᠣ ᠴᡳᠣᠸᠠᠨ, je mandžurski fonetični približek kitajskemu izrazu baoquan 寶泉, ki pomeni »izvir bogastva« in nam pove, da je novec nastal v kovnici pod upravo in nadzorom Urada za prihodke (Hubu 戶部) v Pekingu. (MG)