Golobja piščal

Golobja piščal, na Kitajskem znana kot geling 鴿鈴 ali geshao 鴿哨, je majhno glasbilo, ki ga uvrščamo v skupino t. i. eolskih glasbenih instrumentov. S pomočjo vretena ga pripnemo na golobov rep, tako da proizvaja zvok, medtem ko leti. Piščal je navadno izdelana iz lahkih materialov, kot sta buča in bambus, in polakirana. Na Kitajskem se je golobja piščal uporabljala vsaj od začetka dinastije Qing (1644–1912). Eden izmed pomembnejših razlogov za uporabo golobjih piščali naj bi bila razpoznavnost lastnika golobov, ki je po značilnem zvoku piščali svojih golobov golobe lahko ločil od golobov drugih lastnikov. Pogosto omenjeno je tudi nošenje piščali z namenom odvračanja plenilskih ptic. Drugi viri omenjajo zvoke golobjih piščali kot značilne glasovno prepoznavne pismonoše, ki naj bi jih v Pekingu uporabljali namesto telegramov.

Skuškova zbirka golobjih piščali glede na njihove oblike vsebuje tri različne tipe instrumenta: bučni, cevni in kombinirani, pri čemer je bučni tip najpogostejši. V našem primeru gre za manjšo golobjo piščal bučnega tipa v velikosti malo večjega oreha. Ima tri podpiščali. Odlikuje jo črn cvetlični vzorec na rumeni podlagi. Primerek ima dve posebnosti, značilni za bučni tip golobjih piščali Skuškove zbirke. Gre za bučni tip golobjih piščali, ki so manjšega formata in imajo posledično manj parov podpiščali poleg piščali ob reži na pokrovčku. Poleg manjšega tipa bučnih golobjih piščali jih odlikuje njihova zunanjost, ki je v nasprotju z drugimi golobjimi piščalmi iz Skuškove zbirke ter drugimi primeri piščali barvita in vsebuje cvetne vzorce na rumeni ali temno rdeči podlagi. Kvaliteta izdelave in zvok tega instrumenta naj bi se ločevala tudi glede na oblikovalce golobjih piščali; najpomembnejši med njimi nosijo posebno oznako (kitajsko pismenko) oziroma logotip, ki ga vrežejo na instrument. Pri tej golobji piščali gre za pismenko yin 尹. Enako vrezano oznako lahko najdemo še pri štirih piščalih iz zbirke, ki jih odlikuje rastlinski vzorec. (KH)