Kovanec Kan’ei tsūhō

Novec iz bakrove zlitine je okrogel kovanec s kvadratno odprtino na sredini, tako imenovani tongbao 通寶 ali dobesedno »denar v obtoku«. Ta je bil na Kitajskem v številnih različicah in vrednostih standardna valuta vse od cesarja Gaozuja 高祖 (vladal 618–626), prvega cesarja dinastije Tang (618–907), dalje. Oblika okroglih kovancev z napisom v štirih pismenkah, razporejenih okrog kvadratne luknje na sredini, se je obdržala vse do konca dinastije Qing (1644–1912). Napis je bil vselej sestavljen iz dveh pismenk, ki se bereta od zgoraj navzdol in označujeta ime cesarske vladavine (nianhao 年號), v času katere je bil novec izdelan, ter pismenk tong 通 in bao 寶, ki si sledita horizontalno od desne proti levi. Celoten napis tako dobesedno pomeni »denar v obtoku v času tega ali onega cesarja«. Takšen format kovancev je skupaj z drugimi kulturnimi in trgovskimi izmenjavami zašel tudi na Japonsko, kjer so takšne novce pogosto uporabljali za srečo ali celo namesto grbov posameznega klana, na primer na vojaški opremi.

Eni najpogostejših so bili novci Kan’ei tsūhō 寛永通寶, kakršnega vidimo na sliki. Iz redkih obstoječih virov lahko razberemo, da so v obtok zašli tudi na Kitajskem, in sicer v času cesarja Qianlonga 乾隆 (vladal 1735–1796). Tedaj je bilo na Kitajskem namreč strogo prepovedano lokalno kovanje denarja v zasebnih kovnicah. Skrivnostne novce so povsem po naključju odkrili v obalnem predelu province Jiangsu, kjer so potekali številni trgovski posli, med drugim tudi z Japonsko in Korejo. Tamkajšnji uradnik, zadolžen za administracijo trgovanja in prihodkov, je o tem poročal dvoru, kjer je novica povzročila nemalo zmede in začudenja. V kitajski zgodovini namreč ni bilo nikdar nobene vladavine z nazivom Guangyong 寛永, kar predstavlja kitajsko branje japonskega imena Kan’ei. Poleg tega kovanci niso bili podobni nobenemu standardnemu kovancu dinastije Qing, za katere je bilo značilno, da so imeli poleg napisa v štirih kitajskih pismenkah na licu napise tudi na hrbtu, in sicer v mandžurski pisavi.

Qianlong je provincijskim uradnikom ukazal, naj raziščejo ozadje kovancev, a nikomur od njih ni uspelo odkriti, od kod bi lahko denar prišel na Kitajsko. Končno je učenjak iz okolice mesta Suzhou 蘇州 po imenu Wang Huiyin 王慧音 ugotovil, da gre za japonske in ne kitajske kovance. Do te ugotovitve je prišel na podlagi omembe japonske cesarske vladavine v obdobju Edo (1603–1868), Kan’ei 寛永 (1624–1644). Napis na kovancu, ki bi ga kitajsko brali »Kuanyong tongbao«, se v japonščini namreč izgovarja »Kan’ei tsūhō« oziroma »denar v obtoku v času vladavine Kan’ei«. Sredi dinastije Ming (1368–1644) so z ukinitvijo pomorskih odprav in postopnim zapiranjem Kitajske pojemali tudi kulturni in intelektualni stiki, ki so jih imeli Kitajci z Japonsko, s tem pa tudi kitajsko poznavanje japonskih družbenih in političnih razmer po tistem času. Kljub temu je trgovanje, še posebej po zaslugi tihotapcev in piratov, ves ta čas še vedno cvetelo. Uradniki so prišli do zaključka, da je kovance na Kitajsko najverjetneje prinesel kitajski trgovec, ki je na Japonskem prekupčeval z bakrom. Ker je zaradi Qianlongove prepovedi lokalnih kovnic v posameznih delih Kitajske primanjkovalo denarja v obtoku, so japonski kovanci v obalnem pasu najbrž povsem spontano zašli v rabo kot plačilno sredstvo. (MG)