Skrivnost »kitajskega« zvitkaŽivljenjska zgodba zvitka je zavita v skrivnost.
Misijonarski zvitek iz Pokrajinskega muzeja Celje je na prvi pogled videti kot kitajska slika, saj je nalepljen na svileno podlago in ima na obeh koncih okrogli leseni palici, ki sta namenjeni temu, da ga – kot je bila na Kitajskem navada pri umetniških slikah – hranimo navitega nanju. Zvitek pa je kitajski ravno toliko, kot je evropski, priča namreč o zanimivem intelektualnem in umetnostnem stiku med Evropo in Azijo. Tri lesorezne podobe, opremljene z napisi v kitajščini, namreč prikazujejo katoliške verske prizore, kar priča o tem, da je zvitek nastal v okviru katoliških misijonarskih aktivnosti na Kitajskem.
Zvitek je kitajski ravno toliko, kot je evropski, priča pa o zanimivem intelektualnem in umetnostnem stiku med Evropo in Azijo. Življenjska zgodba zvitka je zavita v skrivnost. Kje so podobe z lesenimi bloki natisnili in nato natančno ročno pobarvali z akvareli, je mogoče sklepati po tem, da podobe nosijo nezamenljiv pečat jezuitskih delavnic Tushanwan na robu mesta Šanghaj. O tem, kdaj je nastal, kako je nato prepotoval tisoče kilometrov in tako odlično ohranjen preživel več kot stoletje burne slovenske zgodovine, pa vemo le malo. Edini natančnejši namig o tem, kako star je, ponuja napis na hrbtni strani zvitka. Napol berljiv zapis s svinčnikom poroča:
Mission Anstalt [neberljivo] bei Shanghai Shanghai 3/5 1883 [neberljivo]
Podatek o »misijonski postaji« »pri Šanghaju« se ujema s slogom in motivi zvitka, tipičnimi za tushanwanske delavnice. Kdo je maja 1883 ta komentar v nemščini zapisal na hrbtno stran zvitka in ali je bila to ista oseba, ki je zvitek prinesla s seboj v Celje ali njegovo okolico, žal ne vemo. K skrivnostnosti prispevata še dve neprijetni dejstvi. Prvo je, da za to obdobje ni zapisov o slovenskih misijonarjih na Kitajskem. V Šanghaju je v tistem času na avstro-ogrskem konzulatu delal Joseph von Haas iz Mozirja, zapuščina njegove vdove Eleonore pa je bila po njeni smrti med drugo svetovno vojno delno izgubljena. V Pokrajinski muzej Celje je zvitek prišel prek Federalnega zbirnega centra kot del po vojni zaplenjenega gradiva, a zabeležke o tem, komu je pred zaplembo pripadal, žal niso bile najdene.
Podrobnosti zvitka
.jpg){kind=link}