Skrivnost »kitajskega« zvitkaŽivljenjska zgodba zvitka je zavita v skrivnost.

Misijonarski zvitek iz Pokrajinskega muzeja Celje je na prvi pogled videti kot kitajska slika, saj je nalepljen na svileno podlago in ima na obeh koncih okrogli leseni palici, ki sta namenjeni temu, da ga – kot je bila na Kitajskem navada pri umetniških slikah – hranimo navitega nanju. Zvitek pa je kitajski ravno toliko, kot je evropski, priča namreč o zanimivem intelektualnem in umetnostnem stiku med Evropo in Azijo. Tri lesorezne podobe, opremljene z napisi v kitajščini, namreč prikazujejo katoliške verske prizore, kar priča o tem, da je zvitek nastal v okviru katoliških misijonarskih aktivnosti na Kitajskem.

Zvitek je kitajski ravno toliko, kot je evropski, priča pa o zanimivem intelektualnem in umetnostnem stiku med Evropo in Azijo. Življenjska zgodba zvitka je zavita v skrivnost. Kje so podobe z lesenimi bloki natisnili in nato natančno ročno pobarvali z akvareli, je mogoče sklepati po tem, da podobe nosijo nezamenljiv pečat jezuitskih delavnic Tushanwan na robu mesta Šanghaj. O tem, kdaj je nastal, kako je nato prepotoval tisoče kilometrov in tako odlično ohranjen preživel več kot stoletje burne slovenske zgodovine, pa vemo le malo. Edini natančnejši namig o tem, kako star je, ponuja napis na hrbtni strani zvitka. Napol berljiv zapis s svinčnikom poroča:

Mission Anstalt [neberljivo] bei Shanghai Shanghai 3/5 1883 [neberljivo]

Podatek o »misijonski postaji« »pri Šanghaju« se ujema s slogom in motivi zvitka, tipičnimi za tushanwanske delavnice. Kdo je maja 1883 ta komentar v nemščini zapisal na hrbtno stran zvitka in ali je bila to ista oseba, ki je zvitek prinesla s seboj v Celje ali njegovo okolico, žal ne vemo. K skrivnostnosti prispevata še dve neprijetni dejstvi. Prvo je, da za to obdobje ni zapisov o slovenskih misijonarjih na Kitajskem. V Šanghaju je v tistem času na avstro-ogrskem konzulatu delal Joseph von Haas iz Mozirja, zapuščina njegove vdove Eleonore pa je bila po njeni smrti med drugo svetovno vojno delno izgubljena. V Pokrajinski muzej Celje je zvitek prišel prek Federalnega zbirnega centra kot del po vojni zaplenjenega gradiva, a zabeležke o tem, komu je pred zaplembo pripadal, žal niso bile najdene.

Podrobnosti zvitka

Big Zvitek Rgb
Misijonarski zvitek iz Šanghaja s tremi prizori, imenovanimi (od najvišjega k najnižjemu) Radost nebes, Smrt pravičnega in Vice. Delavnica Tushanwan, Šanghaj, Kitajska, med 1850 in 1883, dostopno na: Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji,©Pokrajinski muzej Celje

Napis na hrbtni strani zvitka, ki navaja »misijonsko postajo« pri »Shanghaju« in leto »1883«. Transkripcija besedila: Mission Anstalt [neberljivo] bei Shanghai Shanghai 3/5 1883 [neberljivo]

Izvor zvitka

Xujiahui, nekoč bolj znan v starem zapisu kot Zikawei, je predel na jugozahodu Šanghaja. Ime, ki dobesedno pomeni »Križišče družine Xu«, se nanaša na zemljišče, ki ga je katoliškim misijonarjem podaril najslavnejši zgodnji kitajski konvertit, astronom Xu Guangqi (徐光啓, 1562–1633), znan tudi kot Pavel Xu.

Otroci iz tushanwanske sirotišnice so se šolali za ilustratorje in tiskarje, poleg tega pa je sirotišnica vodila še izjemno uspešne slikarsko, rezbarsko, srebrarsko, jeklarsko in steklarsko delavnico. Jezuitski misijon na Kitajskem, ki je bil ustanovljen že v poznem 16. stoletju, je deloval do prepovedi papeža Benedikta XIV. leta 1742, ki je izpodbijal dopustnost jezuitske prilagoditvene metode. Z metodo »akomodacije« so jezuiti poskušali lokalnemu prebivalstvu približati krščanski nauk s tem, da so ga prilagodili kitajski kulturi, poleg tega pa so kitajsko kulturo in jezik poskušali čim bolje prevzeti tudi sami. Jezuitski red je bil nato s papeškim pismom razpuščen leta 1773. Po njegovi obnovi v začetku 19. stoletja so se jezuiti na Kitajskem osredotočili predvsem na južne dele države, saj so misijonsko dejavnost, ki je bila prej jedro jezuitskega misijona, v vmesnem času prevzeli lazaristi. V tem obdobju je središče kitajskega misijona postal prav Xujiahui, posestvo rodbine Xu. V Xujiahuiju so jezuiti ustanovili tiskarno, sirotišnico Tushanwan (v starem zapisu Tou-se-we), šolo, kolegij sv. Frančiška Ksaverija, noviciat, sholastikat, naravoslovni muzej in observatorij.

Tushanwanska tiskarna, ki sta jo sprva vodila španski jezuit Juan Ferrer in njegov kitajski pomočnik Lu Bodu, se je na področje Xujiahuija preselila v šestdesetih letih 19. stoletja in se začela hitro razvijati, sploh v navezavi s sirotišnico, ki ji je zagotavljala veliko vajencev. Otroci iz tushanwanske sirotišnice so se šolali za ilustratorje in tiskarje, poleg tega pa je sirotišnica vodila še izjemno uspešne slikarsko, rezbarsko, srebrarsko, jeklarsko in steklarsko delavnico.

Figurice iz tushanwanskih delavnic, ki so prikazovale življenje na Kitajskem in so bile izjemno priljubljen spominek, najdemo tudi v zbirki Alme Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje.

»Morda turisti občudujejo trgovine ali pagodo na drugi strani reke; meni se zdi izreden francoski misijon, kjer vezejo čudovite mašne plašče in druge stvari ter dobivajo naročila z vsega sveta. Sirote, ki jih sprejmejo v samostan, počasi osvojijo to vezenje, ki Kitajcem zelo leži. Vezejo, ko so še otroci, ko odraščajo, ko so možje in žene (vezejo tudi moški), prenehajo pa šele takrat, ko jim oči postanejo motne kot laterne ob dežju. Nekateri fantje iz dragocenega lesa po prastarih vzorcih rezbarijo znamenite kitajske omare. V ta samostan hodijo tudi otroci premožnih ljudi, da bi se učili običajnih šolskih predmetov, v času lakote pa v njegovi bližini pogosto najdeš zavržene deklice.«

Alma Karlin, Samotno popotovanje, Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006, str. 316.

Mateo Ricci
Levo stoji Mateo Ricci, na desni ga spremlja Xu Guangqi 徐光啓, znan kot Pavel Xu. Athanasius Kircher’s China Illustrata, 1667, dostopno na: Wikimedia Commons, Wikipedia, ©javna domena
Katoliski Verniki
Katoliški verniki pred Marijinim svetiščem šole sv. Ignacija, Xujiahui, Šanghaj, približno 1864, dostopno na: China Mission History: Digital Archive ©javna domena

Alma Karlin in delavnica

Restavratorski proces

Misijonarski zvitek se po izjemni kvaliteti izdelave in odlični ohranjenosti uvršča med peščico tovrstnih izdelkov tushanwanskih delavnic, ki jih še hranijo zbirke in muzeji po svetu. Vendar pa je v preteklosti utrpel veliko poškodb ob neprimernem rokovanju in neustreznem hranjenju. Poleg površinske umazanije na licu in hrbtu so v zgornji tretjini vidni rumenkasti madeži neznanega izvora. Veliko je bilo mehanskih poškodb, robovi so bili natrgani in krhki, zvitek je bil po vsej širini večkrat nalomljen in zapognjen. Na teh prelomih je poškodovana tudi barvna plast. Večje raztrganine in poškodbe so tudi ob zgornji in spodnji letvici.

Konservatorsko-restavratorski proces je bil zato kompleksen. Izveden je bil na Centru za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva, Arhiv Republike Slovenije. Zahtevno delo so izvedle Tatjana Rahovsky Šuligoj, konservatorsko-restavratorska svetovalka, Darja Harauer, samostojna konservatorsko-restavratorska tehnica in Mateja Kotar, višja konservatorsko-restavratorska sodelavka. Pred začetkom konservatorsko-restavratorskega posega so bile testirane možnosti suhega čiščenja in narejeni testi topnosti slikarskega barvnega medija. Z mikroskopsko analizo vlaken je bilo potrjeno, da je uporabljena tkanina svila. Zvitek, ki je bil predhodno hranjen v zviti obliki, je bil najprej z rahlo obtežitvijo zravnan, kar je omogočalo začetek posega. Sledilo je suho čiščenje, po odstranitvi površinskih nečistoč pa lokalno ravnanje prelomov. S klasičnim ročnim restavriranjem so bile s primernim papirjem in lepilom sanirane raztrganine in dopolnjeni manjkajoči deli.

Na prelomih so bile sanirane tudi mehanske poškodbe papirja in posledično poškodbe barvne plasti na licu z ravnanjem in sočasnim utrjevanjem barvne plasti na licu ter z lepljenjem trakov iz ustreznega papirja na hrbtno stran zvitka. Restavriran zvitek je bil ponovno izravnan z rahlim vlaženjem in sušenjem pod pivniki in obtežitvijo.

Tehnicna Risba Slo
Tehnična slika misijonarskega zvitka, dolžina: 117 cm, širina: 28 cm, © Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji

Drugi viri in informacije

Izbrana bibliografija


Catherine Jami, Peter Engelfriet in Gregory Blue (ur.), Statecraft and Intellectual Renewal in Late Ming China: The Cross-Cultural Synthesis of Xu Guangqi (1562–1633) (Sinica Leidensia 50), Boston, MA: Brill, 2001.

William Ma, »From Shanghai to Brussels: the Tushanwan Orphanage Workshops and the Carved Ornaments of the Chinese Pavilion at Laeken Park«, v: Beyond Chinoiserie. Leiden: Brill, 2018, str. 268–296.

Clarke Jeremy, S. J. Our Lady of China: Marian Devotion and the Jesuits, Saint Louis, MO: Seminar on Jesuit Spirituality, 2009.

Joachim Kurtz, »Messenger of the Sacred Heart: Li Wenyu (1840–1911), and the Jesuit Periodical Press in Late Qing Shanghai«, v: Cynthia Brokaw in Christopher A. Reed (ur.), From Woodblocks to the Internet: Chinese Publishing and Print Culture in Transition, circa 1800 to 2008, str. 86–87, Leiden: Brill, 2010.

Nichols James Hastings, History of Christianity, 1650–1950: Secularization of the West, New York: Ronald Press, 1956.

Junhyoung Michael Shin, »The Jesuits and the Portrait of God in Late Ming China«, Harvard Theological Review, 107.2 (April 2014): 194–221.

Adrien von Ferscht, »The Silver Orphans of Shanghai 上海的银色孤儿«, objavljeno 7. 2. 2013, http://chinese-export-silver.com.gridhosted.co.uk/meta-museum-archive/meta-museum-the-silver-orphans-of-shanghai, 20. 4. 2021.

Spletni viri


Opis in detajlne fotografije misijonarskega zvitka na spletni strani VAZ

Spletna stran z opisom in fotografijami misijonarskega zvitka na spletni strani in v bazi podatkov Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji. Prek nje je mogoče dostopati do misijonarskega zvitka in več tisoč drugih vzhodnoazijskih predmetov iz slovenskih muzejev. 

Videopredstavitev misijonarskega zvitka

Desetminutna videopredstavitev misijonarskega zvitka iz Šanghaja, ki jo je pripravila raziskovalka dr. Helena Motoh, ZRSK. Bila je del širše predstavitve raziskovalnega projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji na simpoziju Oddelka za azijske študije 19. 3. 2021. 

Blog zapis: Predmeti iz tushanwanskih delavnic v zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje

Krajši blog zapis dr. Helene Motoh, ZRKS, podrobneje predstavlja delavnico Tushanwan in njeno zgodovino. Objavljen je na spletni strani VAZ.

Mednarodni simpozij Misijonarske aktivnosti in vzhodnoazijske zbirke

Na spletni strani simpozija Misijonarske aktivnosti in vzhodnoazijske zbirke si je mogoče ogledati prispevke mednarodnih raziskovalcev na temo krščanskih misijonov in vzhodnoazijskih zbirk v Evropi. Simpozij je potekal 20. in 21. 5. 2021 in ga je bilo mogoče v živo spremljati prek Zooma.

Razstava: Kaj počne tukaj samuraj? Vzhodnoazijski predmeti v zbirki Pokrajinskega muzeja 

Spletni razstava Kaj počne tukaj samuraj? Vzhodnoazijski predmeti v zbirki Pokrajinskega muzeja : Kaj dela samuraj v Celju?

Koncert Tri kitajska razvedrila (Trois divertissements Chinois)

Posnetek izvedbe “kitajske glasbe”, kot jo je Evropi v evropskem notnem zapisu kot Tri kitajska razvedrila (Trois divertissements Chinois) prvič predstavil jezuitski misijonar Jean Joseph Marie Amiot (1718-1793). Izvedba je podobno kot misijonarski zvitek zanimiv primer praktičnih izzivov medkulturnega dialoga v zgodovinskem in sodobnem študijskem kontekstu.

Digitalizirana baza podatkov krščanske zgodovine – China Historical Christian Database 

Projekt zbira in vizualizira podatke o krščanski prisotnosti v moderni Kitajski (1550–1950). Prek brskalnika je mogoče najti krščanske šole, cerkve, bolnišnice, sirotišnice in tiskarne, pa tudi posamezne misijonarje. Med njimi najdemo znamenitega jezuitskega misijonarja in matematika, leta 1703 v Mengšu rojenega Ferdinanda Avguština Hallersteina. 

Za medije in uporabnike

Izjava za medije

CGP.zip

Splošni pogoji so enaki pogojem uporabe spletnega mesta Vzhodnoazijskih zbirk v Sloveniji www.vazcollections.si


Besedilo: Helena Motoh (Znanstveno-raziskovalno središče Koper)

Prevod: Mina Grčar (Oddelek za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani)

Strokovna sodelavka: Dunja Zorman (Oddelek za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani)

Raziskovalni projekt Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji: vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo (št. J7-9429) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.