Golobja piščal

Golobja piščal, na Kitajskem znana kot geling 鴿鈴 ali geshao 鴿哨, je majhno glasbilo, ki ga uvrščamo v skupino t. i. eolskih glasbenih instrumentov. S pomočjo vretena ga pripnemo na golobov rep, tako da proizvaja zvok, medtem ko leti. Piščal je navadno izdelana iz lahkih materialov, kot sta buča in bambus, in polakirana. V veliko primerih izdelovalci njihovo podobo obogatijo z graviranimi vzorci in okrasi iz slonovine. Na Kitajskem se je golobja piščal uporabljala vsaj od začetka dinastije Qing (1644–1912). Po podatkih iz literature, kjer so golobje piščali omenjene, pa segajo v obdobje Severnega Songa (960–1127). V preteklosti je bil zvok golobjih piščali, imenovan tudi »nebesna glasba«, prepoznaven zvok Pekinga. Dandanes se ta nekoč značilna zvočna slika počasi izgublja, čeprav doživlja tudi številne modernejše oživitve. Skuškova zbirka golobjih piščali glede na njihove oblike vsebuje tri različne tipe instrumenta: bučni, cevni in kombinirani. Na fotografiji lahko vidimo manjšo golobjo piščal bučnega tipa (v obliki oreha) s tremi podpiščalmi. Odlikujejo jo barvitost in črni cvetlični vzorci na rdeči podlagi. Tanka ploščica za navezavo na spodnjem delu instrumenta je naravne barve, prav tako vrhnji nastavek in piščali. Primerek ima dve posebnosti, značilni za bučni tip golobjih piščali Skuškove zbirke. Gre za bučni tip golobjih piščali, ki so manjšega formata in imajo posledično manj parov podpiščali poleg piščali ob reži na pokrovčku. Odlikuje jih tudi njihova zunanjost, ki je v nasprotju z drugimi golobjimi piščalmi iz Skuškove zbirke in drugimi primeri piščali barvita ter vsebuje cvetne vzorce na beli ali temno rdeči podlagi. (KH)