Med njimi je bila zagotovo nekaj posebnega sirotišnica Tushanwan, ki ni le skrbela za sirote, ki jih je bilo v hitro rastočem velemestu brez števila, ampak je vključevala tudi delavnice, v katerih so varovance šolali za umetnike in obrtnike. V sirotišnico so otroci prihajali, ko so imeli manj kot šest let in zanje so najprej skrbele katoliške sestre, pri sedmih letih pa so začeli s šolanjem, ki je poleg branja, pisanja in katekizma vključevalo še pouk več evropskih jezikov, kar je v večetničnem in večkulturnem Šanghaju tistega časa za gojence sirotišnice kasneje predstavljalo veliko prednost. Med desetim in dvanajstim letom so jih glede na nadarjenost vključili v eno od tushanwanskih delavnic.
Blog VAZ | Predmeti iz tushanwanskih delavnic v zbirkah Pokrajinskega muzeja Celje
Nedavno restavrirani misijonarski zvitek iz Zbirke predmetov iz Azije in Južne Amerike v Pokrajinskem muzeju Celje odstira pogled v zgodovino zelo posebnega kraja, ki danes leži v predmestju kitajskega velemesta Šanghaj. »Križišče družine Xu« (Xujiahui 徐家汇, v starejši transkripciji Zikawei) je bilo naselje približno osem kilometrov jugozahodno od središča mesta – tedaj na njegovem slabo urbaniziranem obrobju. Na zemljišču družine Xu, potomcev enega od prvih kitajskih kristjanov, Xu Guangqija (1562-1633), so se sredi 19. stoletja naselili jezuitski misijonarji in tam vzpostavili središče svojega delovanja na Kitajskem. V okviru tega kompleksa je poleg verskih objektov zrasel tudi kolegij, ki je bil ena od prvih modernih izobraževalnih ustanov na Kitajskem. V Xujiahuiju so jezuiti zgradili še vodilni meteorološki observatorij za Vzhodno Azijo, ustanovili knjižnico in številne druge ustanove.
